Bada ba blog

Toliko enih stvari se mi podi po glavi, da ne vem, kam naj z njimi.. Mislim, da sem se v zadnjem mesecu malo oddaljila sama od sebe oz sem se nehala ukvarjati s sabo. To mi ni ravno vsec, ne smem izgubiti sebe, svojega notranjega obcutka, intuicije, zavedanja..

Zacela sem brat knjigo, ki jo je napisal Deepak Chopra, naslov pa je Knjiga skrivnosti; kdo sem, od kod prihajam, zakaj sem tu?

Nisem se prisla dalec, mi je pa do zdaj zelo zanimiva in trenutno razmisljam o tem poglavju:

Skrivnost #2: SVET JE V VAS

Spreminjanje realnosti

“Da bi si resnicno lahko prilastili drugo skrivnost, zacnite nase gledati kot na soustvarjalca vsega, kar se vam dogaja. Ena od enostavnih vaj za to je, da enostavno sedete, kjerkoli ze ste, in se ozrete okoli sebe. Ko vas pogled pade na stol, sliko, barvo zidov v vasi sobi, si recite: “To me predstavlja.” Naj vase zavedanje vsrka vse in sedaj se vprasajte:

Vidim red ali nered?

Ali vidim svojo unikatnost?

Ali vidim, kako se v resnici pocutim?

Ali vidim, kaj v resnici zelim?

Nekatere stvari iz okolja vam bodo dale odgovor v trenutku, druge spet ne. Svetlo, veselo popleskano stanovanje, odprto k svetlobi, predstavlja zelo drugacnostanje duha od temacnosti uporabne kleti. Vendar lahko razmetana, do vrha s papirji oblozena miza, predstavlja kar nekaj stvari: notranji nered, strah pred izpolnjevanjem obveznosti, sprejemanje premnogih odgovornosti, ignoriranje vsakodnevnih podrobnosti in tako naprej. To protislovje je dragoceno, kajti mi vsi izrazamo ter v isti sapi skrivamo, kdo smo. Vcasih izrazamo, kdo smo, drugic spet se odmaknemo od svojih resnicnih obcutenj, jih zanikamo ali pa jih prilagodimo tako, da so druzbeno sprejemljiva. Ce ste kupili tisto zofo samo zato, ker je bila poceni ali se vam je zdela “se kar v redu”, ce so stene bele samo zato, ker vam je bilo vseeno, kaksno barvo gledate, ce se bojite zavreci sliko samo zato, ker so vam jo poklonili sorodniki, se vedno vidite simbole tega, kako se pocutite. Ne da bi se poglabljali v podrobnosti, je mozno bezno pogledati na posameznikov osebni prostor in s precejsnjo natancnostjo zaznati ali je ta oseba zadovoljna s svojim zivljenjem ali ne, ali ima mocan ali sibek obcutek svoje identitete, ali je veren ali ne, ali ceni bolj red od kaosa, ali se pocuti optimisticno ali obupano.

In sedaj vstopite v svoj osebni svet. Ko ste s svojo druzino ali prijatelji, poslusajte s svojim notranjim usesom, kaj se dogaja. Vprasajte se:

Ali slisim sreco?

Ali me druzenje s temi ljudmi navdaja z obcutkom, da sem ziv, da sem zivahen?

Ali slisim morda podton utrujenosti?

Je to samo domaca rutina ali pa ti ljudje v resnici ustrezajo drug drugemu?

Kakorkoli ze odgovorite na ta vprasanja, ocenjujte svoj svet in tisto, kar se dogaja v vas. Drugi ljudje so, kakor predmeti, ki vas obkrozajo, vase ogledalo. Sedaj pa vklopite porocila in namesto, da bi jih gledali kot nekaj, kar se dogaja “tam zunaj”, se uglasite na njih. Vprasajte se:

Ali se zdi svet, ki ga vidim, varen ali nevaren?

Ali cutim strah in nemoc pred prihajajoco katastrofo ali me to morda zabava in scegeta?

Kadar so novice slabe, ali gledam se dalje v osnovi zato, da bi me to razvedrilo?

Kateri del mene predstavlja ta program? Del, ki vztraja, na enem problemu za drugim, ali del, ki hoce najti odgovore?

Ta vaja razvija nov nacin zavedanja. Uacenjajte zmanjsevati navado, da se vidite kot izolirano, loceno enoto. Rojevati se zacenja spoznanje, da je ves svet nikjer drugje, kakor v vas samih. “

Precej tezka knjiga je, biti moras zelo zbran, da ji lahko 100% sledis + ne mores je prebrati naenkrat. Dalec od tega.

Again.. po moji glavi se podi milijon enih misli. Zunaj pada dez, just the way I like it. Na drobno, cisto tiho. Precej temno je zunaj, oblaki so se zbrali. Obozujem tako vzdusje. Prizgem si svecke, stojim pred oknom, zrem v dezne kaplje in si predstavljam, da me od zadaj objame. Oh.. I feel so safe just thinking about it..

I like daydreaming.

Phoebe’s video of Smelly cat

In the last few days this song has become one of my favorite songs.

Poznam jo ze od prej, ampak v priredbi.. ta duet pa je fantasticen!

I believe
This is heaven to no one else but me
And I’ll defend it as long as I can be
Left here to linger in silence
If I choose to
Would you try to understand

Čez en mesec se, tako kot vsako leto že 12 let, odpravljam v Možnico (Bovec) na osnovnošolski tabor.

Pred leti, ko sem bila na taboru še kot udeleženka (zdaj sem animator), je bil z nami animator Simon, ki ima zdaj 3-letno hčerkico Rebeko. Cuker

Na youtube-u sem našla par filmčkov, ki se mi zdijo precej zanimivi in hecni

Se vidi, da ima starša, ki veliko pojeta

Cez priblizno 2 meseca odpotujem v Anglijo (no ja, 99% je,  se zmeram cakam tisti 1% in drzim pesti, da bo tako kot mora bit!). Tja grem kot varuska druzini, ki je uradno iz juzne Afrike, Cape Towna, se pa selijo v UK zaradi novih pustolovscin in ker imajo to moznost.

Varuska bom dvema punc(k)ama. Ambyr ima 10 let in je, po slikah sodec, ze prava mlada dama, Alexandra pa ima 16 mesecev in je tak mali cukercek Starsa zgledata zelo simpaticno. Zdaj se dopisujemo ze 2 meseca in smo se zelo ujeli, tudi telefonski pogovor je potekal zelo dobro..

V glavnem, komaj cakam ze, da odpotujem!

Ziveli bomo v mestecu, ki se imenuje Maidenhead (deviska glava ). Mesto ima 60.000 prebivalcev in je 50km oddaljeno od Londona in 40km od Oxforda. No, mi ne bomo ziveli cisto v mestu, ampak na obrobju. Bolje receno, na vasi. V zadnjem mailu, ki sem ga dobila od druzine, so napisali, da imajo tam opcijo, da ti mleko vsako jutro dostavijo do hise. So traditional

No, med drugim mi je druzina poslala tudi sliko hise, v kateri naj bi ziveli.. here it is:

Tipicna angleska hisa, ne? Opecnato rdeca

No, ampak vsako potovanje ima dobre in slabe lastnosti. First of all, to potovanje ne bo krajse, ampak bo trajalo vsaj 6 mesecev. Ze to je veliko, ampak lahko pa da bo trajalo 2 leti. In.. kakor se zelo veselim odhoda, novih zacetkov, novih spoznanstev in vsega, si zelim da ne bi odsla. Odhod za toliko casa je ogromna sprememba in tudi kultura tam je drugacna. Glede na to, da sovrazim spremembe v zivljenju, bo trajalo, da se bom privadila, ampak ko se bom, mislim da bom 100% uzivala in se na koncu ne bom hotela vrnit domov

Zadnji mesec vedno vec razmisljam o ljudeh, ki me obkrozajo tukaj in kako zelo jih bom pogresala. Najblizji prijatelji, bend, familija.. moji otrocki v vrtcu.. Tezko bo. Mislim pa, da me je najbolj strah samega slovesa. Znana sem po tem, da hitro potocim kaksno solzico in mislim da bodo solze tukaj tekle v potokih

Spomnim se, ko je Anna, moja najboljsa prijateljica (uradno je iz Kalifornije, ampak je zivela 5 let v Sloveniji, kjer sva se zelo zblizali in bili najboljsi prijateljici, potem pa se je vrnila nazaj domov), odsla nazaj v Ameriko, k svoji druzini. Mislim, da mi v zivljenju se ni bilo tezje, pa sem prezivela ze kr ene par pretresljivih trenutkov.

Bo zdaj isto? Mi bo isto tezko? Bo ljudem, ki me imajo radi, tudi tako tezko, kot je bilo meni leto dni nazaj?

Well, we’ll just have to find out.

Danes sem imela z ocetom spet precej konflikten pogovor, zadnje case nama to precej uspeva. No, napredek defenitivno je, ker zdaj se vsaj pogovarjava, kljub temu da imava totalno razlicna mnenja in to, prej se tega ni bilo.

Jaz sem clovek, ki je lahko cel teden sam doma, ne rabim nobenega drugega zraven sebe in bom cisto zadovoljna, medtem ko moj oce ni tak. On vedno rabi druzbo ali nekoga za pogovarjat ali nekaj, ker sam sebi enostavno ni dovolj (enkrat sem ga slisala, ko je govoril moji mami, da ce ona umre pred njim, da se bo on 100% spet porocil, da sam ne bo ostal).

Padla je seveda cela debata o tem, da se njemu ne zdi normalno (joj, kako ne maram te besede), da je lahko nek clovek sam sebi dovolj (in s tem je seveda namigoval, kako jaz nisem normalna za njegove pojme) in da je to totalna nedruzabnost in .. .. ..

No, jaz se ne strinjam z njim in mislim, da bi vsak clovek moral znat biti sam sebi dovolj. Do neke meje. Ne mores bit konstantno nekje zaprt in to. To je ze depresija

Kaj pa vi menite? Kaksne vrste clovek ste? Lahko prezivite en vikend (ali vec) sami s seboj ali nujno potrebujete nekoga zraven sebe, ker drugace znorite?

+ kako gledate na ljudi, ki so vam nasprotni v tem primeru? Se vam zdi “nenormalno”, da nekateri znajo bit sami s sabo oz obratno, da nekateri nujno rabijo nekoga zraven sebe?

Ko sem jih par mesecev nazaj prvic videla v zivo na nekomu, so se mi zdela hecna oz sem si mislila:”Kdo bi sploh to nosil?!?”, ampak zdaj.. jih mam tudi jaz

Mislim, da sem jih prvic vidla v videospotu Marilyn Mansona - Heart-shaped glasses. I like the song a lot, tako da.. uzivajte se vi

Danes sem dobila e-mail z vsebino:

This week’s focus is all about starting and finishing your days in a state of gratitude. You can be grateful for ANYTHING!!!

The small things in life are what really count. If you’re sitting there thinking to yourself, “I have nothing to be grateful for. . .” Then here are some helpful hints to get you started.

• Do you have a home?
• What about your family and friends?
• Do you have at least a couple dollars in your pocket or bank account?
• ARE YOU BREATHING!!?
• Is it sunny out?
• Is the rain watering your flowers, so you don’t have to?
• Do you have the day off?
• If you’re unemployed, then are there any really cool hobbies you always wanted to start? Maybe a book you wanted to begin writing?
• Did you have something to eat today?

If you said YES to any of these, then you have something to celebrate! So get on it.

Maili, kot je ta, me vedno ustavijo, karkoli ze pocnem tisti trenutek. Ponavadi se zamislim o vsebini in zacnem razmisljat. Dejansko smo ljudje premalo hvalezni za stvari, ki jih imamo oz mogoce niti ni to krivo, da nismo hvalezni; smo! Ampak imamo toliko enih problemov/skrbi, o katerih razmisljamo za brezveze, da se ne zavedamo, da imamo poleg teh “slabih” stvari tudi zelo dobre.

Imam dom. Hrano. Obleke. Prijatelje. Druzino. Zunaj je soncek. Tudi denar imam. In kar je najpomembenjse, diham.

Vse se nam zgodi z dolocenim namenom. Prav vsaka dobra ali slaba stvar. In ne smemo se sekirat zaradi slabih ocen, odpovedi v sluzbi, prepira z nekom, ki nam je blizu..

Slabo oceno popravimo, vedno se najde nova sluzba, velikokrat se boljsa od prejsnje in z najblizjimi se vedno lahko pogovorimo. Nikoli ni prepozno reci, da nam je zal.

Upam, da se bo se kdo poleg mene zamislil na tem sporocilom. Ljudje cisto prevec hitimo skozi zivljenje in spregledamo dobre stvari, slabe pa nam vedno ostanejo v mislih.

Dajmo se ustavit in preletet prejsnji teden.. kaj dobrega se nam je zgodilo? Kaj lepega smo poceli? Smo nekomu polepsali dan z rozico?

Ne vem, kolko sem bila stara, ampak vem, da sem bla se mickena, ko sem prvic videla ta film. Najprej prvi del, potem drugi.. Vzbudi mi lepe spomine na otrostvo, na morje + da mi je se posebi vsec, ker je sneman v Piranu, my favourite city in Slovenia

Poletje v školjki